gozdbe

Kdor vidi, vidi. 😜💞

Koliko srčkov opazim v naravi.

Tudi ti kakšnega? Prilepi v komentar. 💚

💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙
Zelenje je zamenjala modrina.
Svežino gozda pa vročina.
Lepo je tukaj. Lepo je tam.
Kakor za koga. Kakor kdaj.
💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚💙💚

Sprejmite tempo narave: njena skrivnost je potrpljenje. (Ralph Waldo Emerson)

Po današnji prečudoviti jutranji gozdni terapiji se nisem in nisem mogla odločiti, kaj bi izpostavila. Saj ne, da bi morala... Ampak recimo, če bi že izbirala... 😉

Prekrasnega modrega kačjega pastirja, ki se ni pustil ujeti v objektiv?

Drevo, ki je delalo stojo, kot je opazila udeleženka? Mimogrede — potem so bila skoraj vsa drevesa obrnjena na glavo. Kako zabavno.

Ali pa povabilo k pisanju? Eno od povabil k povezovanju z gozdom in s seboj.

Nazadnje je prevladalo prav slednje.

Ker me je ganilo. Spet. Povsem nepričakovano.

Vedno bolj opažam, kako gresta gozd in zapis z roko v roki. Prav usklajen par sta. Močan. V obeh se najdem. In po odzivih sodeč tudi udeleženci mojih gozdnih terapij.

Zato za zdaj povabilo k pisanju ostaja moja stalnica. Lepo zaokroži moj stil vodenja gozdnih terapij.
In tako nastajajo ne samo moje, ampak tudi vaše gozdbe. 💚

Še en gozdni smejko.
In pomežik. 😉

Za lepši dan. 🌿

Kaj pa vidiš ti?